better ascii scripted grey backwards dada scramble morse
index
 
records
 

 




swedish azz "jazz pĺ svenska" not two 2010



reviews:
allaboutjazz.com
blogspot.com
radiostudent.si
sydsvenskan.se



allaboutjazz.com review:

Mats Gustafsson (alto, baritone saxophones) and Per-Ĺke Holmlander (tuba, cimbasso) lead Swedish Azz, a progressive 'repertory' ensemble that revisits jazz classics from Sweden's Golden '50s-60s. Jazz Pĺ Svenska, with Kjell Nordeson (vibes), dieb13 (turntables, electronics) and Eric Carlsson (drums), is a live set featuring chestnuts by pianist Lars Werner and baritone saxophonist Lars Gullin. Here the classics are reimagined in a futuristic dream of distorted imagery and slow-motion soundscapes: slamming screen doors, steam trains, motorcycle revs, cat fights, owl hoots, Hendrix-esque whammied feedback freak-outs, rippling sheet metal, slamming car brakes, feral moans, fire alarms, manic sprinkler systems, ringing cash registers, scratchy record needles - all bookended by romantic, Ellingtonian melodies.
back to top


blogspot.com review:

The album has the look and feel of a jazz album of the fifties : a vinyl production, the size of a 78 rpm disk (but played at 33 rpm), including the great stylish artwork and back cover reminiscent of the period. The music is a celebration of the Swedish jazz masters of the 50s, who were quite influenced by the cool West Coast jazz. The album contains three compositions, one by pianist Lars Werner and two by baritone saxophonist Lars Gullin.

Their music is played first reverently, with full melody and rhythm, but then the band shifts the whole thing into a modern package, including live electronics.

The band is Mats Gustafsson on alto, baritone saxes and live electronics, Kjell Nordeson on vibraphone, dieb13 on turntables, Per-Ake Holmlander on tuba and cimbasso, and Erik Carlsson on drums and selected percussion.

The first piece, "Drottningholm Ballad" starts like a slow ballroom dance, with repetitive melody, all sweet and nice, then it turns into a kind of nightmarish noise context. The second piece, "Danny's Dream" has the opposite structure : out of noise and unrelated sounds, the melody arises, followed by the rhythm, then the whole thing fizzles away at the end.

"Silhouette", the last piece, again starts with weird sounds, piercing sometimes, out of which the beautiful and sweet melody emerges, played by Gustafsson and Nordeson, wonderfully capturing the sound of the times, albeit hesitant and with a question mark, including the gimmicky repetition as if the needle got stuck somewhere in the middle of the piece, before the electronics take over completely, dark and gloomy, yet it ends again with sax and vibes playing the theme, all soft and sweet.


I am not an electronics fan, but it works in this context : the open and free interpretation of the music, together with the noise element creates a great contrast and tension with the original material, which is by definition part of the fifties' vision of the unencumbered, optimistic and worriless lifestyle of affluence and personal enjoyment. The more critical, more pessimistic and world-conscious attitude of today's musicians works as great counterweight to the original attitude. Yet the great thing is that they do not destroy the original, quite to the contrary, they lift it to a higher, contemporary level.

back to top


radiostudent.si review:

SWEDISH AZZ, 1.3. 2010; Klub Gromka- Metelkova mesto, Ljubljana

*Pestra zgodovina švedskega jazza se nam danes vztrajno izrisuje skozi prizmo glasbenikov, ki so docela prodrli v našo zavest, kjer jih morda nekoliko neustrezno premnogokrat umestimo kar v polje skandinavskega jazza. Zaradi plodnih sodelovanj med jazzisti norveške in švedske srenje, smo v to hočeš nočeš tudi prisiljeni, a slednji imajo bržkone vseeno nekoliko bogatejšo tradicijo. Že od petdesetih let dalje so namreč držali korak z dogajanjem čez lužo, spremljali "cool" vzdušje na Zahodni obali ter nato v šestdesetih izdali nekaj precej močnih modalnih stvaritev. Nenazadnje je večina Američanov takrat v tistih koncih našla zvesto publiko, kar nekaj pa je bilo tudi takšnih, ki so se domačinom pridružili na odru. Tako je denimo saksofonist Lars Gullin nastopil s Chetom Bakerjem, prav tako je saksofonist Bernt Rosengren koncertiral z Donom Cherryjem in nenazadnje pianist, ki se lahko pohvali z najbolj prodajano jazz ploščo v šestdesetih na Švedskem, Jan Johansson, je v petdesetih opravil turnejo s Stanom Getzom. Takšnih primerov je seveda več, zgovorno o švedski glasbi pa priča dejstvo, da je tamkajšnji jazz izhajal tudi pri Atlanticu, kjer je sicer izšlo kar nekaj za tovrstne muzike izjemno pomembnih plošč. Torej gre za izvrstno izročilo in popotnico sodobnim izvajalcem, med katere odkrito spadajo tudi včerajšnji gosti Defonije, Swedish Azz.

Slednje sestavlja kvintet bolj ali manj znanih glasbenikov, na čelu katerih poimensko najbolj izstopata saksofonist Mats Gustafsson in tubist Per-Ake Holmlander. Vibrafonista Kjella Nordesona poznamo iz Exploding Customer in School Days, za bobni pa sedi nekaj mlajši, a tamkajšnji sceni dobro znani Erik Carlsson. Edini ne-Šved v zasedbi je avstrijski mešalec plošč Dieter Kovačič, bolj znan pod umetniškim psevdonimom Dieb13. Slednji prihaja iz dunajske avantgardne scene, svojo identiteto pa je v preteklosti skrival tudi pod imenom Takeshi Fumamoto. Sicer gre za uveljavljenega protagonista elektro-akustičnih improvizacijskih logov, saj je med drugim koncertiral z Johnom Butcherjem, nekaj plošč z njegovim imenom pa je izšlo pri založbi Erstwhile. Barvita zasedba je ravnokar izdala prvenec, ki bazira na živem posnetku iz daljnega oktobra leta 2008, ime pa si izposoja od že omenjenega najbolj prodajanega švedskega jazzovskega albuma v šestdesetih letih prejšnjega stoletja - Jazz pa Svenska. Če pa je pred dvema letoma, kot izpričuje plošča, šlo za dobršno mero zvočnih manipulacij z nekaj neprikritimi aluzij. ..ami na kompozicije mojstrov preteklosti, je do danes kvintet svoj koncertni repertoar nekoliko bolj približal slednjemu. Izraz so vsaj včeraj namreč gradili na izrazitemu okovju skladb, v katerem je bilo vseeno dovoljeno tako rekoč vse.

Spajanju preteklosti s sedanjostjo smo v glasbi priča na vsakem koraku. A vzdušje, s katerim so ta spoj včeraj začinili Swedish Azz, ostaja do neke mere unikatno. V svojo z improvizacijo močno okrepčano interpretacijo nekaterih kompozicij, je namreč Dieb13 vseskozi vnašal izvorne posnetke taistih skladb, jih še naknadno miksal ter potvarjal. S tem je zasedbi uspelo vzpostaviti občutek nekakšne sanjavosti, v kateri skozi nerazločne gradnike izluščimo navidez odsotno melodijo. Če pri free-jazzovskih razgradnjah torej vedno slutimo melodijo, je bila tu ponujena kar na pladnju, pri čemer pa bi le stežka govorili o kakšnem potujitvenem učinku, značilnem za raznorazne "playbacke". Preostali kvartet se je namreč na predvajane teme mestoma tudi priklopil ter z enako intenziteto nadaljeval od tam. Tako smo prehode iz improvizacij v melodije uspeli slišati v nekoliko drugačni luči kot navadno, po odzivu publike sodeč, je tak način vsaj pri večini vzbujal pozitivne vtise.

Ti vtisi so vseeno vir utečene ter, kot je Mats Gustafsson tudi sam poudaril, izčrpne vadbe kvinteta, ki je za uigravanje porabil skoraj pol leta. Slednje je pokazalo vse sadove že kmalu po uvodnih taktih, ko je denimo Kjell Nordeson na svojem vibrafonu spretno povezoval klavirsko temo s posnetka z glasbeniki okoli njega. Takšne trenutke je ob baritonskih zvenih s posnetkov Larsa Gullina v svojem slogu redno vzpostavljal tudi Gustafsson, ki brez značilnih krikov in prepihovanj ni zdržal ter mestoma izbruhnil v prave zvočne rafale. Na splošno je nastop ohranjal energijo na visokem nivoju skozi celotno uro in pol, kolikor je trajal z vsemi dodatki, ki jih tudi tokrat ni umanjkalo. Kvintet se je izkazal z lucidnim videnjem tradicije, ob prežvekovanju katere je marsikdo med njimi rasel, hkrati pa glasbeniki niso pustili, da bi jih ta tradicija prevzela. Na koncu je šlo vendarle za koncert Swedish Azz, izbrane druščine brez strahu pred železno roko preteklosti.

Defoniji je znova prisluhnil Tit Podobnik.
back to top


sydsvenskan.se review:

Alexander Agrell har sett Swedish Azz uppträda pĺ Victoriateatern. Läs hans recension här!

Improvisationsmusik är bäst live och aldrig blir det lika tydligt som när man upplever saxofonisten Mats Gustafsson. Han spelar med slutna ögon, gungar fram och tillbaka, lutar sig bakĺt, gĺr ner i knäböjarläge och vänder barytonsaxen sĺ att han spelar in i sitt vänstra lĺr. Kort sagt, han ser ut att bli ett med musiken.

Rent musikaliskt är Gustafsson ocksĺ i internationell frimusik-topp och han har säckvis med uttryck och känslor med sig upp pĺ scenen. I projektet Swedish Azz lyfter nu Mats Gustafsson och de andra fram svenska jazzklassiker av Lars Gullin och Jan Johansson, fast pĺ sitt mycket egna sätt.

Gustafsson talade med torr självironi om detta som ett "dream team - folk som fullständigt missuppfattat vad jazz handlar om". Det var naturligtvis inte sant och Per-Ĺke Holmlander, tuba och trombonkusinen cimbasso, Kjell Nordeson pĺ vibrafon, trumslagaren Eric Carlsson och Dieb 13 pĺ elektronik och skivspelare skapade tillsammans med saxofonisten en dynamisk mix av kända melodier och fria uttryck.

I Gullins "Fedja" spelade till exempel bandet bitar av originalmusiken omväxlande med improvisationen och släppte ocksĺ in samplade bitar av Gullins originalinspelning. Temat frĺn "Visa frĺn Utanmyra" höll Holmlanders tuba ett stadigt tag i medan de andra drog iväg utifrĺn sina egna idéer. Lars Werners "Drottningholm" och Bo Nilssons folkviseaktiga "Lidingö Airport" fick ocksĺ vara med och i Georg Riedels "Hugin och Munin" hade cimbasson huvudrollen. En effekt av konserten var att man själv kände ett ny-sug efter den äldre musiken.

Oftast hölls musiken i ett tyst och sökande läge, pĺ ytan stillastĺende, men egentligen i ständig rörelse genom smĺ glidningar och förändringar. Frĺgan är om inte centralpoängen var allt som INTE spelades, det som fanns mellan raderna, och under de ĺterhĺllna delarna kände man hela tiden den där laddningen - vad som helst skulle kunna hända inom de närmsta fem sekunderna. Fullt grupptryck blev det ganska sällan, men dĺ kunde gruppen ĺ andra sidan släppa loss ett mĺttlöst, mullrande ös, med elektroniken och Gustafssons baryton i spetsen.

back to top